 |
 Fundacija Brumen |
| ZADNJE DOSJE Uvod Anna Berkenbusch Pierre Bernard Peter Bilak Irma Boom Max Bruinsma William Drenttel Jessica Helfand Andrzej Klimowski Cyprian Koscielniak Bo Linnemann Piotr Młodozeniec Bruno Monguzzi Aleš Najbrt Jean-Françoise Porchez Mark Porter Rick Poynor Erik Spiekermann Wieczyslaw Wasilewski Alan Záruba BIENALE 04 Fotogalerija Poročilo žirije Žirija Komisija Ožji izbor Razpis Medijska soba Summary bvss04 & mod04 MOD 04 Fotogalerija Žirija Predavanja Razstava Medijska soba POSTER FESTIVAL LJUBLJANA 09 ZAGREB English Slovensko Fotogalerija OBLIKOVANJE ZA DRŽAVO - razstava Slovensko English Medijska soba BRNO English Slovensko Fotogalerija OBLIKOVANJE ZA DRŽAVO - posvet Referati Medijska soba Sklepi posveta ODGOVORNOST V OBLIKOVANJU Predavanja Medijska soba Fotogalerija |
|
BIENALE 03 Žirija Poročilo žirije Medijska soba Fotogalerija Ožji izbor Razpis English MOD 03 Fotogalerija Razstava Predavanja Žirija Medijska soba HRVAŠKO OBLIKOVANJE 040506 Info Fotogalerija Medijska soba TDC NY Info Fotogalerija Medijska soba APEL Mnenje Fundacije Odzivi Korespondenca G. Košaka ADC BiH Info Katalog Medijska soba E-A-T Info Katalog Fotogalerija Medijska soba BIENALE 02 Žirija Poročilo žirije Medijska soba Fotogalerija Ožji izbor Bienala 02 Prijavnica Razpis MOD 02 Razstava Predavanja Medijska soba BIENALE 01 FUNDACIJA Namen in cilji Fundacija Načrti Jože Brumen Kontakt FAQ Pokrovitelji |
|
Teorija za navdih Max Bruinsma, oblikovalski kritik Pogovarjala se je Barbara Predan V vašem besedilu Oblikovalci so avtorji (Designers are authors) trdite, da morajo oblikovalci različne in velikokrat raztresene podatke spremeniti v pomembne informacije, enako kot to počnejo pisatelji / uredniki. Zakaj je potemtakem težko najti oblikovalce, ki so tudi izurjeni pisci? Zanimivo vprašanje. Menim, da je eden od razlogov, zakaj mnogo oblikovalcev sebe ne vidijo kot avtorje ali vsaj urednike v tem, da skušajo zadržati distanco do vsebine. S tem seveda ne trdim, da se zanjo ne zanimajo. Dobro oblikovanje naj bi v klasičnem, modernističnem pomenu z določeno vsebino komuniciralo kar se da nevtralno, objektivno. To je eno od zlatih pravil oblikovanja. Po izobrazbi sem umetnostni zgodovinar, zato na oblike in formalne jezike ne gledam zgolj na podlagi direktnih komunikacijskih načinov, temveč tudi preko vprašanj o pomenu in kaj oblika doda pomenu. Oblika namreč vedno doda določen pomen informaciji, navkljub tendenci oblikovalcev k nevtralnosti. Menim, da ima mnogo oblikovalcev s tem probleme, saj so nenehno pred vprašanjem kolikšen poseg je primeren. Do vprašanja so zadržani, saj je vprašanje v osnovi zapleteno. Na splošno je odnos med obliko in vsebino oblikovanja jasen: vsebina je dana, oblika pa je umetniška reakcija na to vsebino. Sam verjamem, da je dejanska relacija med vsebino in obliko veliko bolj kompleksna. Zame je najbolj zanimivo polje kjer se vsebina in oblika srečata. To je polje kjer se porajajo najpomembnejše oblikovalske odločitve in nastajajo novi pomeni. V nasprotju z vašo trditvijo, da lahko oblikovalci injicirajo lastna spoznanja pri »navigaciji« med informacijami, je kanadski teoretik Matt Soar označil oblikovalce za posrednike. Označil jih je za tiste, »ki ponavadi posredujejo med njihovimi naročniki in pričakovanji naročnikovih uporabnikov. Strogo gledano niso ne producenti, ne izumitelji in ne ustvarjalci.« S Soarjevo trditvijo, da oblikovalci niso producenti, izumitelji ali ustvarjalci, se ne strinjam. So namreč iznajditelji in kreatorji vizualnega jezika in slednje je tudi tema moje razstave Catalyst! v Lizboni. Mogoče je izraz iznajdba rahlo pretiravanje, toda če pomagaš pri oplemenitenju jezika, s tem pomagaš ljudem pri nadaljnji uporabi tega jezika. To je eden od razlogov, zakaj občudujem fotografa Oliverja Toscanija. Tudi, če ni prispeval k jeziku grafičnega oblikovanja, je obogatel potencial kulturne komunikacije. S tem, ko urejajo vizualno kulturo okoli nas, se oblikovalci dostikrat počutijo kot tisti, ki ustvarjajo spremembe v svetu. Kako daleč od resnice so? Oblikovanje ne spreminja sveta, lahko pa pomaga. Oblikovalci ne ustvarijo večino vsebin, s katerimi komunicirajo. Ne izdelujejo izdelkov in nimajo ekonomske ali politične moči. V tem pogledu imajo precej malo možnosti spreminjati in usmerjati svet. Imajo pa velik potencial pri tem, da pomagajo, da do sprememb pride, če seveda to želijo. Predvsem oblikovalci vizualnih komunikacij, saj so strokovnjaki v komuniciranju in kot taki lahko pomagajo organizirati in pospeševati komunikacijske procese. Te procese lahko ustvarijo bolj dostopne in učinkovite. To je zelo pomemben potencial in menim, da tudi zelo pomembna odgovornost za oblikovalce. Ravno zato oblikovalce imenujem katalizatorji. Kemični termin katalizator pomeni material, ki pospešuje reakcijo med dvema drugima materialoma. Katalizator pri tem ostaja nespremenjen in se ne meša v novo nastali mešanico, je pa tisti, ki reakcijo povzroči, pospeši, jo aktivira. In to je po mojem mnenju zelo pomembna vloga oblikovanja ter posledično pomembno za spremembe, saj lahko pomaga pri procesih, ki so potrebni zato, da spremembe izzovejo. Problem v predpostavki, da smo mi tisti, ki urejamo svet je morda v tem, da pri procesu dela »pozabimo« prevzeti odgovornost. Se strinjate? Mnogo oblikovalcev je, ki se odgovornosti zavedajo in temu primerno delujejo. Če pa pogledamo generalno na komunikacijsko kulturo, še posebej na množične medije, oglaševanje, televizijo idr., menim, da bi lahko bila stopnja zavedanja odgovornosti precej višja. Na tem področju še vedno prevečkrat prevlada mišljenje: »Delam le za naročnika. Ne ustrelite kurirja.« In to je v osnovi strahopetna pozicija. Kot sem že rekel, dejstvo je, da oblikovalci niso le nevtralni prenašalci sporočil, temveč sporočilu vedno nekaj dodajo. In točno v tem delu je tudi odgovornost. Vprašanje, ki se poraja je, ali odgovornost oblikovalca velja izključno naročniku, ali pa jo nosi tudi do prejemnika. Po mojem mnenju si kot oblikovalec odgovoren tudi do javnosti, nosiš civilno odgovornost. In prav slednja je dostikrat podcenjena. Ob tem se spomnim na etični kodeks, ki so ga izdali pri ameriškem združenju grafičnih oblikovalcev AIGA. V njem so zapisali, da mora oblikovalec biti vedno lojalen do naročnika, saj je on tisti, ki vse skupaj plača. Kaj naj oblikovalec naredi v primeru, ko je odgovornost do družbe v nasprotju z naročnikovimi željami? Slavni citat Tiborja Kalmana: »Nikoli ne delajte za naročnike, ki od vas zahtevajo, da zanje lažete.« S tem seveda tudi pove, da ni problem, da delate za kogarkoli, dokler zanje ne prodajate laži. Če oblikovalec ali oglaševalec dela za avtomobilskega proizvajalca in se ob tem osredotoči na užitek v vožnji, na enkraten izgled avtomobila ipd., s tem ni nič narobe. Na drugi strani je v zadnjem času v porastu oglaševanje, ki sporoča, da je ta in ta avtomobil zelo prijazen do okolja. Takšna trditev je laž, ne glede na to, da je morda oglaševani avtomobil malenkost prijaznejši do okolja kot ostali avtomobili. V osnovi torej s takšno trditvijo lažete. Gre za veliko sivo področje, kjer kot oblikovalec moraš najti meje lastne etike. In ja, če so naročnikove želje v nasprotju z lastnimi stališči, potem dela ne sprejmeš. Posledično verjetno ne boš ravno obogatel, boš pa vsaj bolje spal (smeh). Podobno je povedal angleški oblikovalec Jonathan Barnbrook, ki zaradi lastnih etičnih stališč ni sprejel dela, ki so mu ga ponudili s strani Coca Cole. Zanimivo je, da so navkljub njegovi aktivni vlogi pri Adbustersih izbrali za delo prav njega. Veliko podjetij je, ki si želijo delati z določenimi oblikovalci in Jonathan Barnbrook je eden od njih, saj je absolutno kul. In vse kar naredijo, predstavlja to kul podobo. Kar se mi zdi pri Jonathanu dobro je to, da se zaveda, da ne odgovarja le naročnikovim potrebam. Zelo se zaveda odgovornosti in dejstva, da te kul podobe ne more dati kar vsakomur. Na zadnjem arhitekturnem bienalu v Ljubljani so gostili francoskega oblikovalca Ora Ita. Iz publike je bilo zastavljeno vprašanje: »S tem, ko delate za največje korporacije na svetu, ste v poziciji, ko lahko spodbudite spremembe. Ali pri svojem delu razmišljate o družbeni odgovornosti?« Njegov odgovor je bil: »Delam zase, sem egoist.« Kako bi komentirali izjavo? Vsekakor je iskren (smeh). Če bi bil na njegovem mestu, bi opozoril na eno izmed zadnjih tragičnih zgodb, ki direktno odgovarja na zastavljeno vprašanje. Arhitekt Daniel Libeskind je oblikoval stavbo, ki bo nadomestila WTC v New Yorku. Če pogledate njegovo oblikovanje, opazite urbanistično in simbolično kvaliteto ter vključitev sledi dvojčkov na zelo spoštljiv način. Je zelo premišljen odgovor na izredno kompleksno izhodišče. Cinični komentatorji v arhitekturnem svetu se bojijo, da so v procesu priprave na izvedbo konstrukcije vsi detajli postopoma izginili. V zgradbi, ki bo na koncu zgrajena, ne bomo prepoznali originalnega oblikovanja. Libeskind je eden izmed najbolj znanih arhitektov na svetu in kljub temu so ga potisnili na stran. Lahko mi verjamete, da se je boril za svoje oblikovanje, toda v osnovi ni imel nobenega vpliva. Bil je uporabljen kot kulturna fronta. Glede na to, da gre za bilijone je interes investitorjev preglasil kakršnokoli idejo o kulturi, moralnosti, spomeniku. To bi bil moj pesimistični odgovor na zastavljeno vprašanje. Za spremembe v svetu so potrebni tudi ljudje, ki imajo moč in denar. Zato lahko ob tem le upamo, da bodo oblikovalci našli naročnike, ki bodo sposobni nositi svoj del odgovornosti. Kakšna je po vašem mnenju vloga današnjega oblikovalca? Na začetku ste citirali mojo misel, da morajo oblikovalci različne in velikokrat raztresene podatke spremeniti v pomembne informacije. Ob tem bi rad poudaril na pomembno razliko med podatki in informacijami. Podatki so dani, nevtralni. Lahko debatirava, ali sta ti dve pijači dragi ali poceni, toda dejstvo je, da staneta 800 SIT. Če ta podatek postavimo v kontekst, postane informacija. To storimo na primer s trditvijo: »To je pa poceni.« Če povežemo dano številko z interpretacijo, dobimo nekaj s pomenom. In to je tisto, kar oblikovanje dela ali bi moral delati. Strukturira pomenska razmerja med podatki. To pa nas skoraj avtomatično pripelje do zaključka, da je oblikovanje zelo uredniški poklic. Zelo pomembna se mi zdi strukturna stran oblikovanja. Slednja postaja vedno bolj pomembna glede na kulturo medijske nasičenosti. Skratka, ne gre le za to, da podajamo obliko informaciji, temveč še bolj pomembno, dajemo obliko načinu, kako so različne informacije povezane. Za Katherine McCoy je bil modernistični pristop v oblikovanju ignoriranje osebnih reakcij, ne glede na situacijo. Kako bi označili postmodernistični pristop? Rad bi popravil misel, da se modernizem ne ukvarja z osebnimi pogledi. Takšen je postal po drugi svetovni vojni in je danes poznan pod imenom internacionalni modernistični stil. Do tega je prišlo zato, ker so nekje na poti pozabili na njegovo drugo naravo. Kot vemo je modernizem vzniknil iz avantgardnih, revolucionarnih gibanj v začetku dvajsetega stoletja. Ta gibanja so bila ideološko motivirana s strani ljudi, ki so iznašli vizualni jezik, katerega še danes uporabljamo v arhitekturi in oblikovanju in ta je bil izjemno oseben v želji po spremembi sveta. Danes radi pozabljamo ali podcenjujemo, kako oseben je ta formalni jezik. Pogledati morate skozi retoriko avantgardnih gibanj. Danes govorimo o resnici, objektivnosti, nevtralnosti, itd. Medtem pa je bil vizualni jezik radikalno naključen. Pot razvoja bi lahko zastavili na ideji, da morajo biti vse oblike zasnovane na krivulji (in ne na ravnih linijah in ortogonalnih oblikah, kot so si dejansko zastavili), saj je svet okrogel in je zato krivulja osnovna življenjska linija. In iz tega bi sledilo, da je to absolutna resnica, glavna, nevtralna in najboljša oblika. Kot vidite ni nujno, da je ta formalni jezik označen za modernizem. In ljudje radi pozabljamo, da je za vsem tem stala osebna odločitev. Kakšen je bil torej postmodernistični odgovor? Ponovno so bile sprejete lokalne, tradicionalne in osebne ekspresije. Pomembno izhodišče je postala igra, ki se je z začetki postmodernizma vrnila v oblikovanje. In to je tudi izhodišče, ki ga imam osebno zelo rad pri postmodernističnem oblikovanju. Igra je vedno raziskovalna in če jo igraš si nenehno v poziciji zastavljanja vprašanj. V postmodernizmu je torej prišlo do ponovne povezave med sporočili, ki jih oblikujemo, z družbo vizualne kulture. Pred dvema letoma smo ob prvem bienalu vidnih sporočil v Ljubljani gostili teoretika Ricka Poynerja. Na predavanju nam je zaupal, da življenje teoretika v svobodnem poklicu ni najbolj donosno. Se strinjate? Sebe ne bi označil za teoretika, saj preveč spoštujem teorijo. Teorija me zanima, uporabljam jo pri delu, nimam pa vtisa, da bi lahko na tem polju kaj pripomogel. Sem bolj esejist. Teorija je na konceptualnem nivoju delo profesionalcev. Kot rečeno, označil bi se za esejista, ki se igra z idejami in poskuša najti pomene v temu kar vidi. Torej analiziram in poskušam formulirati. To je po mojem mnenju še vedno en korak pred pravo teorijo (nasmeh). Da ne zaidem predaleč. Odgovor na vprašanje je: da in ne. Da, ker gre za zelo majhno področje, še posebej če se osredotočaš na kulturne aspekte oblikovanja. Na drugi strani pa, ko sem kot mlad umetnostni zgodovinar sam začenjal s pisanjem, sem seveda pisal o umetnosti - pa tudi o oblikovanju, ker me je to področje zanimalo - za različne revije. Na Nizozemskem je bilo v tistem času okoli 100 ljudi, ki je nekaj vedelo in znalo pisati o umetnosti in pet tistih, ki so delali na področju grafičnega oblikovanja. Spadal sem v obe skupini in iz povsem ekonomskih pogledov sem se preusmeril na področje oblikovalske kritike. Je pa dejstvo, da ne poznam nobenega umetnostnega, oblikovalskega, literarnega kritika, ki se ne bi s tem ukvarjal – vsaj sprva – kot s postransko službo. Zakaj je torej teorija oblikovanja pomembna? Pomembna je zato, ker je na splošno pomembno da razumemo, kaj delamo. Pri teoriji oblikovanja gre enako kot pri arhitekturni, umetnostni in vseh ostalih teorijah za to, da razumemo s čim se polje ukvarja, kaj pomeni, kaj izraža, kako se npr. generira pomen v določenem polju. Pri univerzitetnem ukvarjanju s poljem oblikovanja je ta največkrat del študija umetnostno zgodovinskega ali arhitekturnega področja. Pri arhitekturni teoriji vlada dolgoleten konsenz, da arhitektura ni le gradnja struktur, ki nas zaščitijo pred dežjem, temveč tudi gradnja struktur, ki imajo različne pozicije: kulturno, družbeno itn. Teoretična raziskava je iskanje ravnovesja med strukturo in vsebino. Kako pomen postane oblika, ipd. Velika napaka, ki je značilna predvsem za postmoderno Ameriko je, da teorijo povzamejo kot navodila kako oblikovati. Ob tem radi povzemajo predvsem evropske filozofe, pri čemer pa povsem izpustijo družbeno-političen kontekst, ki je bil največkrat osnova za nastanek določene teorije. Ja, slednja postane prazna. In ob tem ne smemo pozabiti, da gre za teorijo in ne prakso. Pri teoriji gre za širšo sliko, nekako lebdi nad prakso in jo opazuje, recimo nekako tako kot bog, ki gleda svojo kreacijo in razmišlja, kako sem že to naredil. Praksa pa ima svoj način dela. Če želiš speči kruh, ne greš vprašati boga, temveč peka. Res je, da se tudi bog ukvarja z detajli, v glavnem pa gre za širšo sliko. Na ta način gledam na teorijo. Če želiš vedeti, kako oblikovati knjigo, odgovora ne išči v teoriji. V njej lahko najdeš inspiracijo. Najdeš lahko nove ideje, kako je pomen kulturno in politično strukturiran, kakšni so mehanizmi, ki vladajo komunikacijskim procesom v današnji kulturi. Gre za razumevanje in ne prevajanje v oblike. Tekstovna izvlečka: Za spremembe v svetu so potrebni tudi ljudje, ki imajo moč in denar. Zato lahko ob tem le upamo, da bodo oblikovalci našli naročnike, ki bodo sposobni nositi svoj del odgovornosti. Če želiš vedeti, kako oblikovati knjigo, odgovora ne išči v teoriji. V njej lahko najdeš inspiracijo. |
|
PRIJAVA NA
E-OKROŽNICE Ustanovitelja Fundacije Brumen Riko Talum Zlati pokrovitelj Banka Celje Pokrovitelja tiska Tiskarna TKBM Božnar & Partner Pokrovitelj papirja Burgo Medijski pokrovitelji Delo Europlakat Mladina Vest.si Spletni pokrovitelji Gigodesign Sonce.net Studio Tibor Pokrovitelji Altos Grafit Idejološka ordinacija Okvir Epl Antiq hotel Kogl Fokus Založba Rokus Klett Podpora Ministrstvo za kulturo RS MO Ljubljana |
|
| POVEZAVE Mednarodne organizacije Icograda Icsid Atypi Druge institucije Tipo brda D&Ad Design Austria Design Council Csd Letter Exchange Typocircle A-G-I AIGA Design History Society Zgraf Business Design Centre Idz Revije, blogi, info točke Blogotip Eye magazine Designboom D_magazin Pekinpah Graphis Novum Adobe Apple Design Observer Muzeji, knjižnice Upm Design Museum Type Museum St Bride V&A |