Zamenjava obstoječe celostne grafične podobe Univerze v Ljubljani

 

Zaradi izjemnega mesta, ki ga v Sloveniji zavzema Univerza v Ljubljani in njena obstoječa vizualna identiteta, želimo opozoriti na problematičnost popolne opustitve obstoječe vizualne podobe in njene nadomestitve s povsem novo.

Ko gre za prenovo celostnih podob institucij nacionalnega pomena, lahko predstavniki za izvajanje procesov izberejo več različnih prijemov. Primeri dobre prakse se pogosto poslužujejo razpisov in strokovnih žirij: takšen je bil na primer razpis natečaja za obstoječo celostno grafično podobo Univerze, na katerem je zmagal oblikovalec Miljenko Licul. Druga skrajnost so primeri, ki so nezakoniti in kršijo osnovna pravila strokovne etike; medtem ko v vmesnih sivih conah med obema poloma obstajajo problematične prakse, ki jih žal srečujemo na vsakem koraku zaradi nezavidljivega položaja oblikovalske stroke. 

 

Novica o načrtovani prenovi celostne podobe Univerze v Ljubljani je do nas prišla po naključju, v radijskem intervjuju z rektorjem prof. dr. Igorjem Papičem. Glede na to da razpisa za prenovo podobe nismo zasledili, smo rektorju pisali z željo po obrazložitvi faze, v kateri se postopek nahaja, ter s spodbudo po spoštljivem postopanju s svojo etablirano in kakovostno podobo pri morebitnih načrtovanih spremembah. V odgovoru Fundaciji Brumen je rektor poudaril, da gre za »osvežitev celostne grafične podobe«, ki je »prispevek Akademije za likovno umetnost in oblikovanje«. Univerza v Ljubljani se je torej projekt odločila izvesti interno.

 

Ker gre za prenovo podobe najvišje izobraževalne ustanove v državi, daje formalni postopek, uporabljen pri izbiri izvajalca in končne rešitve, merodajen zgled pri siceršnjemu upoštevanju strokovne javnosti v zelo vidnem in odmevnem kontekstu. Bilo bi korektno, da pridobivanje izvajalca za takšno relevantno delo poteka preko javnega razpisa. V tem primeru bi stroka, ki bi pridobila jasen vpogled v postopek, imela tudi dostop do strokovne analize potreb Univerze v Ljubljani, o kateri govori rektor – menimo namreč, da so razlogi za popolno zamenjavo celostne podobe UL precej medli, rezultati pa ne opravičujejo korenitih sprememb. 

 

Navkljub temu da se govori o »osvežitvi identitete«, gre za popolno opustitev obstoječe podobe. Predlagana nova podoba staro podobo na celi črti ukinja. Preseneča nas, da se je po celoletni strokovni analizi pred senatom znašla (in bila potrjena) precej okrnjena, skromna predstavitev nove podobe, ki šarmira z všečnimi rešitvami, ne odgovarja pa na ugotovljene pomanjkljivosti – vsaj ne takšne, ki bi problematiko reševale na strukturni ravni. 

 

Obstoječa podoba Univerze v Ljubljani, ki jo je zasnoval Miljenko Licul, ima v svoji podobi dovolj prostora za gradnjo naprej, obenem pa se je v svojih dvajsetih letih obstoja že usidrala v zavest širše javnosti in bi zato lahko služila kot temeljno sidrišče vizualni identiteti Univerze. Z interpretacijo pročelja univerzitetne zgradbe obstoječa podoba izraža zaupanje in tradicijo, z rdečim kvadratom pa trdnost in moč: nasprotujoča si pola se harmonično dopolnjujeta in predstavljata možnosti za izpeljavo, ki bi lahko nadaljevala uspešno komuniciranje v analognem in digitalnem svetu. V tako velikem sistemu kot je Univerza s članicami je ključnega pomena, da se najde primeren skrbnik, oblikovalec ali skupina oblikovalcev, ki bodo skrbeli za implementacijo obstoječe identitete. Kaotično stanje obstoječe vizualne podobe Univerze je namreč posledica njenega slabega vzdrževanja; in le s skrbnim spoštovanjem pravil uporabe osnovnih elementov in kompozicijskih principov vizualne identitete lahko vzdržjujemo kakovost podobe. Prav slednje o instituciji pove veliko več, kot hitre in korenite spremembe: konsistentnost, natančnost in skrbnost bi morale v prvi vrsti pričati o pomenu, ki ga institucija pripisuje oblikovanju in nenazadnje sami sebi. Verjetno je eden bistvenih elementov tudi kontinuiteta, ki govori o tradiciji in viziji institucije.

 

Menimo, da bi v dotičnem primeru oblikovalska dodelava zadostovala. Če z oblikovalskim posegom lahko izboljšamo komunikacijo in funkcionalnost, je vložen trud seveda smiseln. Zaradi novih načinov komuniciranja so dodelave včasih potrebne, vendar je k njim nujno pristopiti z oblikovalsko občutljivostjo in spoštljivostjo do že ustvarjenega. Proti popolni zamenjavi vizualne podobe Univerze, ki šteje kar šestindvajset članic, govori tudi zelo drag in zamuden postopek njene realizacije.

 

Ugotavljamo predvsem, da je sprememba podobe izgled univerze želela približati mlajši publiki: pristop je trendovski in potrošniški, kar osnovni ciljni javnosti trenutno morda pritiče. Iz prezentacije je opazno, da se želi Univerza s promocijskim materialom tudi tržiti: če je slednje za javno institucijo povsem primerno, naj presodijo njeni vodilni kadri. Sprašujemo se, ali je tak pristop nakazala opravljena analiza?

 

Novi znak Univerze opušča celotno ime institucije in stavi na prepoznavnost dveh črk, UL. S tem se Univerza umika iz hierarhije zapisa, na prvo mesto pa postavlja svoje članice – kar je, sklepamo, zavestna odločitev Univerze, za katero upamo, da bo nivo prepoznavnosti lastne institucije ohranjala na izredno visokem nivoju tudi pri pojavnosti logotipa v tujini. Znak sam je neskladen in slabo čitljiv v majhnih velikostih, kratica UL se namreč pomanjšana podreja ritmu treh vogalnih črt, skupaj tvorijo kvadrat. Podoba obenem uvaja novo črkovno vrsto, ki je izdelana po meri: načeloma pohvalna poteza, ki pa ob odsotnosti primernega skrbništva obeta vrsto potencialnih zapletov pri implementaciji.

 

Medtem ko bi za celovito analizo sprejete celostne grafične podobe potrebovali jasnejši uvid v rešitev, se že iz zastavljenih delcev izkazujejo nekatere težave, ki jih prenova bodisi ni razrešila bodisi se z njo pojavljajo na novo. Nekatere lastnosti nove celostne grafične podobe se bodo namreč izkazale šele po njenem nastopu v veljavnost, ko bo do izraza prišel razkorak med idealno implementacijo novih elementov CGP-ja in njeno realno uporabo v praksi. Glede na dosedanjo prakso Univerze v Ljubljani, ki svoje podobe ni korektno vzdrževala (in morda prav zato sklepala, da je prenova potrebna), si pri uvedbi nove sprejete podobe obetamo vrsto težav. 

 

Na podlagi zapisanega svetujemo, da Univerza opusti izvedbo novonastale zasnove celostne podobe, ki staro podobo ukinja, in razpiše javni natečaj za njeno obnovo oziroma prilagoditev na osnovi že določenih vizualnih izhodišč identitete, vizije lastne strategije in svojih ciljev. V žirijo ocenjevalcev naj povabi vsaj dva strokovnjaka s področja načrtovanja vizualne identitete večjih sistemov, ki bosta lahko pravočasno opozorila na pomanjkljivosti prejetih predlogov in pripomogla h kakovostni osvežitvi celostne grafične podobe Univerze v Ljubljani.

 
Ajda Bevc