Nejc Prah: intervju s prejemnikom velike nagrade Brumen 2017

 
 


INTERVJU: NEJC PRAH

Plakat je čokoladna torta, in žirija se rada posladka



Veliko nagrado Brumen je na 8. bienalu prejela serija plakatov za Koordinate zvoka, koncerte improvizirane glasbe, ki jih v koprodukciji s Pritličjem organizira naročnik projekta Žiga Murko. Za projektom stojita oblikovalec Nejc Prah in fotograf Klemen Ilovar.



Z Nejcem Prahom se je pogovarjal Radovan Jenko, predsednik Fundacije Brumen. Intervju je bil prvič objavljen v katalogu 8. bienala Brumen.





Velika nagrada Brumen in vse druge nagrade, ki so se ti »zgodile« v zadnjih letih – kako gledaš nanje in kako se nanje odziva okolica?

Različna priznanja gotovo vplivajo na ustvarjalno samozavest, vsaka nagrada s sabo prinese tudi nekaj pozornosti, ko si malo bolj izpostavljen, pa hitro pade kakšno naročilo več. Poznam tudi precej odličnih oblikovalcev, ki se na tekmovanja redko prijavljajo, pa vseeno delajo super stvari.

So pa nagrade in priznanja, v bolj birokratskem smislu, uporabna valuta, ki pride zelo prav pri razpisih, vizah, rezidencah ipd. Sam imam v Ameriki O1 (tako imenovano artist oz. umetniško) vizo. Ta je rezervirana za t. i. »izjemne posameznike v kuturi«. Nočem reči, da sem zato kaj posebnega, saj jo ima tudi večina prijateljev in bivših sošolcev, je pa proces prijave hecen, saj kandidiraš s kupom dokazil o nagradah, razstavah in objavah. O tem, ali si izjemen umetnik, potem odloča eden od veteranov, zaposlenih v immigration departmentu, ki baje nekje v Teksasu pregleda na stotine takšnih vlog na dan. To je bil recimo najbolj praktičen primer, ko so nagrade prišle res prav.




Kaj je tisto v tvojih delih, kar te razlikuje od drugih, navsezadnje te od leta 2012 redno opažajo in nagrajujejo mednarodne žirije?

Hm, to bi morali vprašati njih. Sem pa do zdaj ugotovil, da se, recimo, močne serije plakatov na tekmovanjih znajdejo precej bolje kot kakšen bolj študiozen projekt, čeprav je ta prav tako zanimiv ali pa drugačen. Ta potem deluje kot en zdrav polnovreden obrok (zelenjava, oreščki, leča in te stvari), plakat pa je čokoladna torta. Se mi zdi, da se žirija rada posladka. Ni vsak dan nedelja, ampak vsakih sedem dni pa je.




Marsikdaj se zdi, da pri tvojih rešitvah sploh ni posebne ideje, ki bi komunicirala – to vlogo prevzema ekspresivna likovna izvedba, pa me zanima, kako pomembna je zate ideja v primerjavi z likovnostjo pri grafičnem oblikovanju? V tvojem delu izstopajo žive barve v kombinaciji s črno, ki barvni kontrast še potencira, in ilustrativna ročna tipografija, velikokrat na meji berljivega, vse to pa ustvarja tvoj že prepoznavni stil. Ali je, glede na različne vsebine, ki jih komuniciraš, zate pomembno vzdušje, primerno vsebini (barve, črke, slika), ali pa je pomembnejša močna likovna izvedba? Kako se odločaš?




Ideje so seveda pomembne, a s tem smo šele na pol poti. Če bi se vsi oblikovalci z bienala lotili iste ideje, bi še vedno dobili ogromno različnih rešitev. Razmišljam o Liculovih tolarskih bankovcih. Skorajda vse države imajo na svojem denarju iste elemente: pomembno zgodovinsko osebo, simbole iz kulturne preteklosti, nekaj informacij in eno veliko številko. Licul je tako operiral z istimi kosi kot vsi ostali. Ne vem, kaj točno je bila njegova ideja, pa ne pravim, da je ni bilo, ampak kvaliteto tega projekta sam vidim predvsem v tem, da je bil mojster barv, kompozicije, tipografije in detajla.

Bral sem monografijo Borisa Bućana, ki je izšla lani ob njegovi razstavi v Zagrebu. Ogromno plakatov je postalo bistveno bolj zanimivih, ko sem prebral, kdaj, kako in zakaj so nastali, a če mi ne bi bili všeč že prej, ko sem videl predvsem njihovo formo, se ne bi odpeljal v Zagreb samo zato, da kupim to knjigo.

Ampak, seveda, pogosto je potrebna dobra ideja, ki jasno komunicira in gledalcu da vedeti, za kaj gre. Takrat je ponavadi smiselno, da se forma umakne, jasne in enostavne izvedbe so seveda lažje berljive in s tem tudi bolj efektne. Pri Koordinatah je bilo seveda precej drugače. Če bi plakati viseli po vsej Ljubljani, bi se tipografije lotil drugače in se potrudil, da bi bile stvari bolj berljive in jasnejše. Dogodek je precej majhen in promocija poteka predvsem po socialnih omrežjih. To pomeni, da je plakat v tem primeru izgubil znaten del avtoritete, je pa pridobil precej svobode, ki sem jo s pridom izkoristil. Ne nosi vseh informacij, sporoča samo, da se obetajo nove Koordinate zvoka. Kje in kdaj, boste pa že ugotovili na Instagramu.

Če bi se napisa STOP v stop znaku lotil z eksperimentalno tipografijo, bi bilo to precej nelogično, prav tako pa se plakata za večer eksperimentalne improvizacijske glasbe ne moreš lotiti, kot bi delal nov prometni znak ali pa obrazec za oddajo dohodnine. Pristop k tem plakatom tako ni neka osebna oblikovalska filozofija, ki bi jo apliciral na vsak projekt, je pa v tem primeru ustrezala projektu in naročniku, meni pa tudi. 

Spomnim se, da nam je profesor v šoli razlagal o katalogu, ki ga je leta 1926 za Nederlandsche Kabelfabriek naredil Piet Zwart. Težko si zamislimo bolj dolgočasen projekt od kataloga industrijskih električnih kablov, ampak Zwartove rešitve zanj so bile neverjetne. Včasih se oblikovalci zanašamo na vsebino, v resnici pa lahko tudi iz povsem banalnih situacij delamo dobre projekte.

Serija Koordinate je imela v izhodišču precej jasno idejo, nekaj, o čemer sem precej razmišljal, ko sem začel hoditi v redno službo. Večino časa delamo, vsake toliko gremo na dopust, vmes pa je še kup opravkov, ki jih je treba narediti. Dopust je super, takrat se imamo fajn, služba je malo bolj brezveze, ampak dobimo vsaj finančno kompenzacijo. Potem pa so še vse te stvari, en tak konglomerat opravkov, ki tvorijo našo življenjsko infrastrukturo. Birokracija, higiena, položnice, hrana ipd. To so stvari, ki jih nekdo opazi samo takrat, ko jih ne opravimo. Vsak plakat se je tako posvetil enemu teh opravkov. Recimo: najprej se je treba zbuditi, to je tisti plakat z rokami. Kot da te nekdo z roko dregne, »Zbud se, Nejc, u službo je treba!«, še na telefonu imam 7 budilk (zato je na eni roki 7 ur), da ja ne zaspim. V ozadju je pa avionsko okno, motiv, s katerim se na Instagramu vsi hvalijo, ko gredo kam z avionom: »Grem na dopust.« Vse te slike oken so vedno enake, ampak pogled je vseeno kul. Tako sem potem razmišljal, kako vedno sanjamo, da bomo šli na dopust, ampak prej je treba poskrbeti za vse drugo. Vsak plakat je tako kombinacija teh dveh elementov, recimo: umivanje zob + avionsko okno, kuhanje ingverjevega čaja z limono (ko si bolan) + avionsko okno, mešanje betona + avionsko okno … Zato je podnaslov serije Sanje o dopustu. Saj vem, da mal nakladam, ampak zakaj pa ne.

To seveda nima zveze s koncertom, a ko je Žiga pristopil z idejo o projektu, sem vedel, da je kul in da bo on eksperimentiral na odru, jaz pa s plakati. S štirinajstim plakatom se je ta ideja tudi sklenila, zdaj pa se serija vrti okrog pomaranč. Če se le da, delava skupaj s Klemnom, ki fotka motive, jaz pa se potem ukvarjam s tipografijo in kolažiram njegove posnetke.




Po študiju na ALUO si odšel na Yale University School of Art, Graphic Design Department; kakšna je razlika v primerjavi s študijem pri nas?

Jaz sem sicer hotel na Werkplaats Typografie, precej manjšo šolo na Nizozemskem. Bila je znatno bližja in cenejša opcija. Povabili so me na pogovor, ampak na koncu nisem bil sprejet, tako da sem šel potem v New Haven. Če mi ne bi finančno pomagali starši, bi pa najbrž ostal kar doma.

Yale je bil do zgodnjih devedesetih trdnjava modernizma, program je vodil Alvin Eisenman, med profesorji sta bila tudi Armin Hoffman in Paul Rand. On je potem protestno odstopil leta 1992, ko je program prevzela Sheila Levrant de Bretteville, ki ga vodi še danes; z njenim prihodom se je program precej spremenil.

Kot sem omenil že prej, tudi če se vsi lotimo istih projektov, bomo prihajali do različnih rezultatov. Vsak ima svoj pristop in svoj način dela. Nekdo se projektov loteva zelo analitično, drugi je mogoče po naravi bolj len, ampak to izkoristi za iskanje enostavnih in hitrih rešitev, nekateri se vedno igrajo s humorjem in tako naprej.

Cilj programa na faksu je bil, da s čim več projekti, pogovori s profesorji in predstavitvijo del ob koncu semestrov skupaj z gostujočimi profersorji ugotoviš, kaj je rdeča nit tvojega dela in kaj je smiselno razvijati. Ne razvijaš stila, ampak pristop k projektom.

Če se bom vse življenje ukvarjal z oblikovanjem (vsaj zaenkrat kaže tako), potem je smiselno, da se vprašam, kaj bom ob tem gradil zase. S takim pristopom nastajajo boljši projekti, saj vanje investiraš tudi sebe in ne delaš samo za naročnika, pač pa tudi zase. Je pa res, da moraš najti pravega naročnika. Tak program seveda ne ustreza vsakemu, ampak jaz sem bil tisti dve leti precej produktiven. Res je tudi, da sva oba z Bibo Košmerl (ona je na oddelek prišla leto dni pozneje) imela dobro podlago z Akademije, oba sva tudi delala pri Tribuni.




Delo za Bloomberg Businessweek: lahko poveš kaj več o tem? Kakšno delo tam opravljaš in kako zgleda tvoj delovni dan?

S podzemno potrebujem slabo uro, če grem s kolesom, je pa malo hitreje, zadnjič sem postavil osebni rekord, 34 minut iz Bed-Stuya do Bloomberga, ampak sem šel skozi vse rdeče, ponavadi grem bolj počasi.

Glede na to, da smo tednik, se stvari odvijajo kar hitro. To je OK, ker se projekti ne vlečejo po več tednov in mesecev. Ko sem bil pred tem pripravnik pri Wolff Olins, so ravno zaključevali prenovo Metropolitan Museuma. Nekateri oblikovalci, ki so delali pri tem projektu, so prišli po tem, ko se je začel, in čez kakšno leto šli kam drugam, pa ga še vedno ni bilo konec. Če v reviji naredim kaj bednega, se na to hitro pozabi. Nov teden, nova cifra.

V t. i. art departmentu nas je devet oblikovalcev, sedem fotourednikov, dva infografika, dva retušerja in pa dva, ki skrbita bolj za tehnično plat in komunikacijo s tiskarno. To je ekipa za tisk, digitalni crew je malo bolj ločen.

Vsake toliko težim sodelavcem, da gremo v McDonalds, pa ponavadi nobeden noče z mano, ker so vsi preveč ozaveščeni glede zdrave hrane.

Sicer pa gremo v tisk ob sredah zvečer, tako da je prvi sestanek ob četrtkih zjutraj. Seveda se precej zgodb piše že prej, ampak v četrtek se potem počasi začne sestavljati vse kose. Vsak oblikovalec ima svojo sekcijo. Eni imajo že več let isto, jaz sem precej leteč, tako da se moje naloge pogosto menjajo. Ob petkih imamo prvi obhod, ko se vse strani sprintajo in obesijo na steno. Verjetno enako kot pri drugih tiskanih medijih. Potem malo komentiramo, ampak do tiska je še nekaj dni, kar pomeni, da se bo verjetno precej stvari spremenilo.

Zadnjič sem oblikoval uvodnik. V petek mi je pisec povedal, da bo o ameriškem deficitu, ki je postal aktualen, ker je Trump spet nekaj omenjal davčno reformo. Začel sem delati grafiko z veliko črno elipso oz. luknjo čez dve strani. V petek smo potem zgodbo zamenjali z neko drugo ilustracijo, o vzponu populizma v Vzhodni Evropi, tako da sem začel delati ilustracijo za to, ampak proti koncu dneva mi je urednik omenil, da bomo mogoče kaj spremenili, odvisno, kaj se bo v nedeljo zgodilo v Kataloniji (to je bil vikend referenduma). Tam je bila seveda cela scena, ampak tisto nedeljo se je zgodilo tudi streljanje v Las Vegasu, tako da je bilo v ponedeljek potem vse zmedeno, najprej smo hoteli objaviti nekaj o tem, ampak o teh streljanjih ni več kaj povedati, tako da smo na koncu kot uvodnik objavili tekst o situaciji v Španiji, zraven je pa šla ena fotka, saj smo imeli na terenu dva fotografa.

Na večer predsedniških volitev lani smo imeli pripravljeni dve verziji. V tisk smo šli v sredo, dan po volitvah. Opcija »Hillary« je bila precej bolj dodelana, nekje na 80 %, plan B je bil sicer na mizi, ampak je bil tam bolj za vsak primer, nekje na 20 %. Jaz sem takrat sicer delal neko drugo sekcijo, ampak sem tisti večer v pisarni ostal zelo pozno, saj sem delal plakat za Žiga, tistega s pomarančnim olupkom.

Zaradi nastale situacije so uredniki morali cel kup člankov napisati na novo. Predstavljam si, da nismo bili edini medij, ki se je znašel v taki situaciji. Ena od glavnih urednic politične redakcije je pa čez nekaj dni dala kar odpoved, je rekla, da se s tem ne misli ukvarjati še naslednja štiri leta. 

Hecno je bilo tudi to, da se je nekaj časa kot precej realnega kandidata omenjalo tudi Bloomberga, ki je seveda večinski lastnik celotne firme in naše revije. Mi imamo na to temo moratorij, o njem in o firmi seveda ne pišemo, tako da ne vem, kako bi zgledalo, če bi se priključil.

Obhode imamo potem tudi ob ponedeljkih in torkih, zadnji pa je ob sredah dopoldne. Ob šestih zvečer ponavadi zamenjam mode in začnem delati svoje projekte ali grem pa domov. Nazaj grede kolesarim bolj počasi, ker je več gneče, pa še luč so mi ukradli, tako da malo bolj pazim oziroma moram kupiti novo.




Kakšno je tvoje osebno merilo kakovosti v grafičnem oblikovanju?

V oblikovanju cenim humor, kontraste, nepričakovane in pogumne odločitve in pa oblikovanje, ki se ne jemlje vedno preveč resno. Ponavadi me najbolj navduši oblikovanje na obeh koncih spektra. Na eni strani kvalitetni studii in posamezniki, ki jih že dolgo spremljam in ki leto za letom ostajajo inovativni in sveži, na drugi strani pa je vedno zanimivo tudi t. i. domače oblikovanje, recimo, ko nekdo doma kuha slivovo marmelado, in jo potem shrani v kozarcih od kumaric Eta ali pa od majoneze, na pokrovček pa s flumastrom napiše 2017, ali pa ko sediš na pijači in vidiš, da je bil meni narejen v wordu, font je zelo kul, č-ji so pa Times New Roman. Takšni manevri so lahko zelo poučni. 

Najbolj zanimiva stvar pri oblikovanju je ta, da ne ostane doma, ampak gre ven, v svet, kjer komunicira z mimoidočimi. Ponavadi ne obstaja v vakumu, ampak sobiva z vsemi drugimi elementi, ki se prepletajo v javnem prostoru. Bolj realno ko razume ta prostor, bolj učinkovit bo v svojem dosegu. 

Moj »moodboard« tako ne bi smel biti samo moj jagodni izbor, recimo Plečnik, Bohinj, COS, Cankarjev dom in Laibach, pač pa tudi Lidl, vulkanizerstvo, ajvar in trampolin. Ne samo Sobotna priloga in Objektiv, ampak sem pa tja tudi Lady in Misteriji. Vse to me spomni na razstavo Oblikovanje republike (Arhitektura, oblikovanje in fotografija v Sloveniji 1991–2011), ki je bila pred leti v MAO. Izbor arhitekturnih projektov je bil dokumentiran tako, da so stavbe fotografirali takšne, kakršne so bile ob snovanju razstave, in ne takšnih, kakršne so bile takrat, ko so bile zgrajene. Lahko bi seveda pokazali renderje ali pa fotke z otvoritev, ko je trava zelena in nebo cian modro, ampak to je tako, kot če imaš na Tinderju deset let staro sliko. 

Oblikovalci dostikrat gradimo gradove v oblakih, a ko se ti projekti osamosvojijo in odselijo od doma, se pogosto bolj slabo znajdejo. To seveda ni nekaj, kar bi pridigal drugim, saj tudi sam pogosto pozabim na to. Koordinate zvoka najbrž ni projekt, ki bi suvereno podprl te ideje.




Ali imaš kakšne idole med starejšo ali mlajšo generacijo oblikovalcev?

Hm, dobrih oblikovalk in oblikovalcev je seveda precej, a z distribucijo pozornosti je tako kot z distribucijo denarja. Eni preveč, drugi premalo. Včasih potem vsi poznamo neke znane studie, samo zato, ker so v New Yorku ali pa Londonu, čeprav ne delajo nič posebnega. 

Razmišljam o imenih, o katerih pogosto razmišljam, mislim, da so večinoma starejši, naboljših projektov ponavadi ne delaš dve leti po tem, ko prideš s faksa, ampak malo pozneje. En kup ljudi bom seveda izpustil, ampak OK. 

Všeč mi je, kako knjige delajo pri Mevis & Van Deursen, Karel Martens, Julia Born, Laurenz Brunner. Všeč mi je tudi, kako z ofsetnim tiskom eksperimentirajo Maximage in pa praktično vse, česar se lotijo Kazunari Hattori, MM Paris, Experimental Jetset, Katsumi Asaba. Metahaven so mi res kul, ker mi je bil prvič, ko sem bral njihovo knjigo, njihov pristop v oblikovanju nekaj, česar nisem videl še nikoli prej, tako vsebinsko kot formalno. Seveda sem tudi fan klasikov, kot je recimo Tadanoori Yokoo ali pa Kazumasa Nagai. Precej pa so name vplivali tudi mentorji in mentorice med študijem, tako na Akademiji kot pozneje na magisteriju.




Brez brifa. Ni potrebe ne po prodaji ne po promociji. Kaj bi oblikoval, če je omejitev nebo? Ali pa imaš rajši naročnika in s tem določene omejitve?

Verjetno nekaj, kar bi se reproduciralo v res velikih številkah. Se mi zdi, da to prinese s sabo precej odgovornosti in je velik izziv. Naročnik je super, ker te plača in postavlja roke, to sta precej pomembna motivacijska faktorja. Z naročniki imaš tudi večji domet, spoznaš nove ljudi in imaš jasnejše cilje. 

Z znanjem, ki ga imamo, pa seveda nismo omejeni samo na naročnike. Brskam po skicah in zapiskih na telefonu, pa sem naredil seznam stvari, ki bi jih rad / jih bom / ali pa ne bom naredil, mogoče se katera od idej ujame s kakšnim naročnikom, če ne, pa kar tako: stojalo za sadje, spomenik neznanemu bedaku, keramična skodelica za čaj »podgana« (piješ iz ust, držiš za rep), miza z bunkami, majica za dva benda, slovar slovenskih nebesed, knjiga miselnih vzorcev, serija člankov o manj znanih delih slovenskega oblikovanja (to se je dejansko že začelo, prvi bo objavljen v reviji Outsider, menda je šlo ravno v tisk), Nike majica »just do nčić«, plakat za promocijo ščetkanja zob, miza piramida …

Trenutno ležim na postelji in tipkam te odgovore. Vmes gledam skozi okno in vidim soseda, ki spodaj v atriju obdeluje neki les, zgleda, da bo naredil klopco. Prej je brusil, zdaj že barva. Z veseljem bi zamenjal z njim, jaz sem ves čas za računalnikom. Ko smo poleti postavljali razstavo v mestni hiši, je bila večina dela fizične narave. Morali smo mešati beton, barvati kovinske palice in stiropor. Bilo je še kar naporno, ampak proces je bil precej bolj dinamičen. OK, to, da v službi sedim v klimatizirani pisarni, namesto da bi ves dan mešal beton, je seveda privilegij, v mislih imam predvsem to, da pogrešam materialnost in pa dinamiko delavnika. Zato sem prej omenil tudi nekaj projektov, ki so bolj vezani na prostor in produkte.

Spomladi sva z Danom Adlešičem delala neki projekt, on ima res zanimiv workflow, po tistem sem si malo razširil obzorje tega, kaj vse lahko oblikujem. Ampak to za zdaj samo govorim in razmišljam, nič še ne delam. Tukaj v New Yorku imam v bistvu manj kapacitet, obrtniki so precej dragi in je potem vse skupaj malo bolj zakomplicirano. Doma pa ima oče delavnico, sosed je mizar, drugi sosed dela s kovino (med drugim je pred leti delal tudi stojala za bienale, ki jih je oblikoval Gigodesign), skratka, s precej manj lahko naredim precej več. Tako da malo razmišljam o tem, da ne bi delal samo površin, ampak kdaj dodal tudi tretjo dimenzijo. Trenutno je vse, kar delam, zelo ploskovno. Verjetno zato oblikovalci tako radi delamo knjige, saj tam gradiš celoten objekt, se ukvarjaš z materiali.




Kaj je zate oblikovanje?

Uf. Svoje definicije nimam, slišal sem jih pa že precej, vsaka po svoje napol deluje. Zame je bila najbolj zanimiva ta, da je grafično oblikovanje orodje za ustvarjanje kredibilnosti in legitimnosti. Katerega odvetnika bom poklical, tistega z vizitko ali tistega, ki mi je telefonsko napisal na prtiček?




Kaj je zate etika v oblikovanju?

Najbrž to, da so tvoji projekti v skladu s tvojimi osebnimi prepričanji o svetu in družbi. Na neki način si tako vsak postavlja svoje standarde, kaj ja in česa ne. Ko sem bil star petnajst let, sem nosil majico s Chejem Guevaro, zdaj pa delam za Bloomberg, tako da se vse te ideje, kaj je kul in kaj ni, precej hitro spreminjajo. Danes je menda sporno delati projekte za tobačno industrijo, OK pa je, če delaš za Milko, ampak pravijo, da bo sladkor postal novi tobak, tako da bo mogoče vijolična krava čez deset let imela podoben status, kot ga ima danes Marlboro Man. Ampak on je itak kavboj, tako da bosta s kravo dober par.