robert žvokelj / vidna sporočila

ezgif-1-f33b4877d236.gif

Prejemnik številnih mednarodnih priznanj, eden največkrat nagrajenih posameznikov na bienalu Brumen in predavatelj na Oddelku za oblikovanje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje UL Robert Žvokelj se v ciklu samostojnih razstav slovenskih oblikovalcev predstavlja z razstavo vidna sporočila.

Oblikovalski izraz Roberta Žvoklja je, po besedah dr. Petre Černe Oven, kot »kameleonov odgovor na okolje: njegova oblikovalska rešitev se vedno prilagaja temu, kar mora komunicirati«, svežina njegovih rešitev pa izhaja prav iz poglobljene analize, premišljenega odnosa do vsebine in prefinjenega ravnovesja med tipografskimi in likovnimi elementi. 

Izbor razstavljenih del zajemajo publikacije, znamke, kovanci, znaki in logotipi; na ogled bodo od 11. do 28. oktobra 2018 v ljubljanski Galeriji Kresija.

 

 

 

O avtorju

 

Rojen 17. aprila 1966 v Ljubljani. Leta 1984 opravi maturo na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo. Po obveznem služenju vojaškega roka je sprejet na Oddelek za oblikovanje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. V času študija prejema štipendijo oddelka za marketing in oblikovanje podjetja Iskra Commerce. Praktična znanja in izkušnje nabira v tiskarnah, agencijah in pri posameznikih. Leta 1990 pod mentorstvom prof. Ranka Novaka in prof. dr. Staneta Bernika diplomira cum laude z zagovorom celostne grafične podobe za regijo Haloze.

Po zaključku študija in kratkotrajni zaposlitvi v agenciji Kres deluje pod imenom studio ID. Za podobo revije Pristop, pregledno razstavo studia Znak in več manjših projektov, ki jih načrtuje z Miho Klinarjem, prejme prve nagrade in odzive strokovne javnosti. Skupaj z Metko Dariš in Tomažem Permetom zasnuje celostno grafično podobo Slovenske kinoteke. Z dr. Petro Černe Oven in Ano Košir, ki se studiu ID pridružita kasneje, skrbi za vizualne podobe galerij, publikacij, razstav in akcij Ministrstva za kulturo RS. 

Leta 1998 prevzame oblikovanje vizualne identitete in publikacij Mediawatch, projekta za spremljanje, proučevanje in poročanje o delu množičnih medijev v Sloveniji, tri leta kasneje oblikovanje katalogov in razstavnih aplikacij MGLC, muzeja in producenta grafične in sodobne umetnosti. Po več zaporednih nagradah za najlepšo knjigo njegov doprinos na področju oblikovanja publikacij doseže vrhunec z nagrado najlepša slovenska knjiga v vseh kategorijah.

Od leta 2012, sprva z izvolitvijo v naziv asistent, leto kasneje s prejemom priznanja umetniških del Univerze v Ljubljani in izvolitvijo v naziv docent za področje oblikovanja vizualnih komunikacij, honorarno predava na Katedri za grafično oblikovanje Oddelka za oblikovanje vizualnih komunikacij ALUO. Stik s prakso ohranja prek multidisciplinarne družbe, v kateri skupaj s partnerjema Tatjano Mahovič in dr. Andrejem Mahovičem rešitve s področja dizajna, arhitekture in komunikacij podpisujejo z imenom DAK.

 

 

 

Zakaj Robert Žvokelj

Pogovarjala sta se prof. Ranko Novak in dr. Petra Černe Oven

Draga Petra,

s poletjem je nastopil tudi čas za najine epistole. Akoravno se spodobi, da dame začnejo (ladies first), bom pa jaz, ker sem že čez sedemdeset, se reče, starejši. Poraja se vprašanje: zakaj Robert? Zakaj Robert Žvokelj kot oblikovalec? Kaj on pomeni v slovenskem (?) oblikovanju, kaj je do sedaj naredil takega v svojem opusu, da ga morava izpostaviti kot nekoga, ki vzpostavlja to najino (našo) srenjo, a postavlja standarde, kanone, vprašanja in daje odgovore, tako nujne v najinem – za moj pojem sicer izumirajočem – poklicu. Danes sem končno ugotovil, od kod ta grozni naslov/logotip razstave Ivana Cankarja v Cankarjevem domu in Mestnem muzeju. Odprl sem namreč vrečko Nestléjevega cappuccina in ugotovil, da ima enako »kreativno« linijo, ki gre iz »N« čez »estlé« in se konča z rdečo kapljo, kot pri logotipu Cankar. Seveda, zelo inventivno: Cankar–mati–kava–Nestlé. No, v luči tega (recentnega) dosežka vidnih sporočil na Slovenskem (in takšnih je vedno večja in brezmejna množica) me zanima status Roberta Žvoklja v kontekstu in kaosu ustvarjanja te družbeno (zame) pomembne, a evidentno še vedno popolnoma prezrte plasti vizualne civilizacije.

Ker sem na dopustu v hiši na Krku, me prosim obvesti o odgovoru po SMS, da ne bom ves čas preverjal po personal hot spotu, kva dogaja na spletu ...

Lep pozdrav, Ranko



 
 

Dragi Ranko,

kljub najinemu dolgoletnemu poznanstvu še nisva imela zares priložnosti za tovrstno verbalno izmenjavo! Zdi se mi fenomenalno, da se ob tem srečava prav na točki, kjer sva se že nekoč: Robert Žvokelj. Časovni stroj zavrtimo nazaj: gotovo se spomniš njegovih prvih resnejših projektov v začetku devetdesetih in nizke lesene barake na Ižanski ulici, kjer so se rojevali. Mislim, da se od takrat pri njem ni spremenilo prav nič generalnega. Lahko bi potegnila vzporednico z izjavo Alana Fletcherja (vem, da ti je blizu) – ko so ga študentje vprašali, kaj je najbolj cenjen in najbolj uporabljan kos opreme v njegovem studiju, je odgovoril: »Moja glava«. Mislim, da ima Žvokelj podoben odnos do vizualnih komunikacij. Ne (računalniška) oprema, inteligenca je tista, ki je ključna za dobro oblikovanje.

S tem sem mogoče nakazala odgovor na tvoje vprašanje o Žvokljevem pomenu v našem prostoru. Preden se potopiva v množico njegovih projektov, ki jih bova imela priložnost podoživeti, pa mogoče še nekaj: kot vidiš, se namenoma izogibam besedi »slovenski«. Zdi se mi namreč, da je Žvokelj tipičen predstavnik generacije, ki se ni več pustila uloviti v mrežo nacionalnega. Sveži diplomanti nove šole za oblikovanje so svoje prve nepokorščine do doktrine svojih profesorjev – med njimi tebe – udejanjili tudi preko perspektive postmodernističnih kalifornijskih mulcev v supergah, ki so prihajali na obisk v (takrat še) tiskani obliki revije Emigre, in kot sveže žemljice dišečih zapečenih fontov na disketah berlinskega Fontshopa. Kako pa si ti gledal na te prve projekte svojih bivših varovancev, oziroma kako gledaš nanje sedaj, evidentno ogorčen in razočaran nad trenutnim stanjem?


 
 

 
 

Draga Petra,

ne vem, če se Robert res ni generalno spremenil od takrat (torej od obiska podstrešja dijaškega doma Ivana Cankarja na Roški cesti, kjer se je začel pouk novoustanovljenega Oddelka za oblikovanje takrat še ALU) oz. od barake na Ižanki. Mislim, da je izpopolnil in poglobil odnos do uporabe tipografije in tipografskega preloma (ena njegovih po mojem mnenju najbolj pomembnih in vrhunskih kvalitet). Že res, da je ta generacija (kot ti praviš, mulcev iz Kalifornije) »kršila« postulate konservativnega oblikovanja, a se je pri nekaterih ohranil (ali razvil?) občutek za »mero in kesanje« (hvala, Vesna) in so uspeli iz prvotnega navala občudovanja vsega novega le izpiliti odnos do projekta, ki vendarle služi nekomu in služi komunikaciji nekoga z nekom, in ne le ekshibicionizmu oblikovalca. Eden od teh je Robert Žvokelj.



 
 

Dragi Ranko,

seveda se strinjam glede »medenja« in usmeritve v tipografijo – to ne pride po petih letih šole. Vseeno Žvokelj izstopa z intenziteto. Zakaj? Prvič zato, ker je začel delati ob prelomu tehnologij, v katere se mnogi niso spuščali globlje od mnenja, »to je orodje«, on pa je vedel, da digitalna revolucija, ki se je dogajala pred našimi očmi, lahko ponudi odgovore na vprašanja, ki si jih še nihče ni niti zastavil. Drugič, ker je z norim apetitom naročal sodobno strokovno tipografsko literaturo. Zagotovo je bil med prvimi, ki je prebral legendarnega in nikoli zastarelega Roberta Bringhursta in mnoge druge tipografske klasike in tako zapolnil luknje v klasičnem znanju povprečnega grafičnega oblikovalca. Tretjič – mogoče se ti bo zdelo to neumno, ker vem, da je bilo včasih to normalno pri vseh oblikovalcih, ne bi pa mogla tega trditi za oblikovalce današnjega časa –, ker je Žvoklju vsebina teksta nadvse pomembna. Ko so na trg prihajale vrhunske digitalne črkovne vrste, se je vzporedno s tem pri Žvoklju razvijal odnos do besedila, vsebine, tipografskih pravil (tudi če jih je bilo potrebno »le« kršiti) in interdisciplinarno sodelovanje z uredniki, lektorji, pisci, fotografi, ilustratorji ... Zato je revija Pristop lahko pobirala nagrade, zato so publikacije za Kinoteko (celostno podobo so zasnovali z Metko Dariš in Tomažem Permetom) kar naenkrat postale vredne branja, plakati pa zbirateljski kosi. Podobno poglobljeno se je loteval vsega – ob snovanju znaka in celostne podobe za Baročne poti je skoraj diplomiral iz baroka, preden je določil res pravo baročno črkovno vrsto – analiza in iteriranje pri njem nikakor nista le točki v oblikovalskem procesu.

 
 

 
 

Draga Petra,

ko so Nevilla Brodyja, svoje čase guruja mladih (pa tudi starejših) oblikovalcev, zlasti zaradi njegovih tipografskih ekshibicij vprašali o konvencionalnosti uporabe tipografije, je odgovoril, da je tekst primarno le mišljen za branje. Jasno je, da ne moreš tretirati teksta brez poznavanja vsebine, ki jo prenaša bralcu. Po tem med drugim ločujemo dobre od slabih oblikovalcev: tistih, katerim se kakšne prvine oblikovanja pri projektiranju zdijo »lušne«, »hecne« in kar je še podobnih domačih. Robert seveda ni eden takšnih. Je eden tistih, ki raje ne dela, če ugotovi, da materija, ki jo obvlada, ni tisto, kar si naročnik predstavlja pod pojmom oblikovanje. Torej resno, premišljeno, odgovorno posredovanje informacij kot na primer na znamkah. Slednje sam tretiram kot izrazito kompleksno nalogo za oblikovalce, kot nekakšen mikroplakat, ki ga je Žvokelj pripeljal do višin, ki daleč presegajo standardno kakovost pri oblikovanju znamk v Sloveniji, so prej na ravni Švice in Nizozemske. Žvokljevo studiozno delo, kot si omenila, sestoji iz vsebinske analize, notranje strukture informacije na eni in hkrati obvladovanja metierja, te hudičeve sposobnosti, ki ti veleva, da je tukaj potrebna ilustracija, tam fotografija, tukaj zadržan, tam agresiven način – in vedno imeti pred seboj, da gre za naročnika in ne za sebe. Je to način, na katerega zgradiš lasten stil?



 
 

Dragi Ranko,

stil, ja, stil ... Ta tako (pre)opevana vrlina oblikovalcev ... Seveda se skozi daljše obdobje tudi pri Žvoklju najde nekaj takega, mogoče bi raje rekla, da se skozi rešitve manifestira njegova metoda, s katero se loteva oblikovalskih izzivov. Pa vendar mislim, da nikoli ni bil obremenjen z avtorskim izrazom. Norman Potter, ta disident in genij britanskega oblikovanja, v knjigi What is a designer (ki smo jo septembra izdali v Pekinpahovi Zbirki 42) pravi, da »oblikovalec dela z ljudmi in za ljudi ter se ukvarja predvsem z njihovimi in ne svojimi problemi«. Zdi se mi, da na nek način svežino Žvokljevega izraza najdemo prav v tem izhodišču. Potter nadalje pravi, da oblikovalca v tem pogledu »lahko razumemo kot vrača, a z odgovornostjo, ki jo ima zdravnik za pravilno diagnozo (analiza problema) in primeren recept (oblikovalski predlogi) ...« Žvokljev stil je torej kot kameleonov odgovor na okolje: oblikovalska rešitev se vedno prilagaja temu, kar mora komunicirati, na način, ki je vizualizacija naročnikovega sporočila, ne pa njegove dnevne inspiracije ali celo trenutne mode. Seveda lahko v oblikovanju govorimo tudi o določenih skupnih premikih (trend tukaj ni čisto prava beseda), a njihovo zanikanje je kot zanikanje živosti oblikovanja: oblikovanje se vedno odziva na družbo in tehnologijo.

Ko omenjaš njegove znamke: prav žalostno jih je gledati med znamkami drugih oblikovalcev, saj izstopajo tako po izboru elementov (kdaj uporabiti fotografijo, kdaj ilustracijo) kot po dodelanosti detajlov (če bi jih povečali na mestne plakate, še vedno ne bi nič izgubile, kljub temu pa so na svoji milimetrski majhnosti pregledne in nenatrpane), da ne omenjam črkovnih vrst. Te so natančno izbrane glede na druge elemente, kar se tiče berljivosti in čitljivosti so prilagojene mediju, a vedno sodobne in izredno premišljeno umeščene. Če pogledamo njegove publikacije, najbrž niso daleč stran od tega, kaj misliš?


 
 

 
 

Draga Petra,

pa poglejva. Začel bi s Poročili skupine za spremljanje nestrpnosti Mirovnega inštituta. Zakaj? Namesto ilustracije ali fotografije (razen na naslovnicah) Žvokelj uporabi različne tipografije za naslove tekstov in jih tretira tudi kot ilustracijo/fotografijo v smislu kompozicije preloma ter tako definira vsebino članka, otvoritveno stran in temo, ne da bi pri tem izgubil berljivost in kontinuiteto branja. Inventivna uporaba tipografskih in tipografsko-ilustratorskih elementov v prelomu mu omogoča, da beline med elementi funkcionirajo kot razmiki med besedami v tekstu, ki je osnovni del poročila. Besede so zelo redek primer sožitja vsebine in forme. Pri Zloženkah MGLC pa je sožitje definirano s prepletom tekstualne informacije, torej tipografije, in likovnimi elementi, bodisi reprodukcijami bodisi fotografijami, tako da tvorijo novo likovno podobo, saj gre seveda za sporočilo o razstavah likovnih del. Za razliko od Katalogov MGLC – kjer se distancira od interpretacije in »objektivno« podaja katalogizirane reprodukcije – svoj pogled na vsebino izrazi na platnicah in v intervencijah, kot so cezure v obliki fotografij ali barvnih akcentih delitvenih strani. Pri Dnevih kulturne dediščine je situacija podobna; tekstualni del preloma prefinjeno komunicira z likovnim, torej dokumentarnim, cezure zopet dodajajo poudarke in ritmizirajo branje dokumentacijskega teksta. Skratka, za vsako bolezen primerna kurativa.



 
 

Dragi Ranko,

se popolnoma strinjam. Kar je pri Žvoklju hvalevredno, je res to, da se posveti vsakemu projektu na popolnoma svoj način. Ne dela razlike med velikimi in malimi, ne dela razlike med projekti naključnih znancev in/ali prijateljev in med zvenečimi imeni pomembnih inštitucij. Na misel mi pride celostna podoba za »malega« obrtnika (Novak Dejan, s. p., vodovodne inštalacije), ki je bila z vsemi potrebnimi podatki natisnjena na viledine krpe. Jasnost informacije (številka mobitela je najbolj izstopajoča), priročnost in humor so zaokroženi s primerno tehnicistično črkovno vrsto, ki je sveža in sugerira, da ne gre za običajnega vodovodarja. Celota je pravzaprav briljantna. Na njej so tudi svojevrstni piktogrami »uporabe«, ki delujejo kot ilustracija. Če projekt potrebuje humor, ga Žvokelj inteligentno vključi. Ta sposobnost pogleda daleč preko računalnika – namreč v materialni svet – je bila pri Žvoklju prisotna že od samega začetka. Eden takih projektov so bili tudi podstavki za kozarce za klub Cantine (1991), iz katerih so obiskovalci lahko na mizi sestavljali besede; ali pa ovojni papir oz. nosilna vrečka, ki sta jo (mislim, da) z Miho Klinarjem delala za modni butik Cliché Jelene Leskovar.

Kar je zanimivo, je to, da zna Žvokelj po drugi strani inteligentno rešiti tudi kompleksne vizualizacije informacijskega oblikovanja, pa naj gre za letna poročila in druge poslovne publikacije (Vodič NLB, Poročila OSI), zemljevide (Dnevi evropske kulturne dediščine, Arheologija na cestah Slovenije), procese (serija znamk Lutke, kjer kompleksne diagrame uporabe marionet uporabi kot ilustracijo) ali tehnične prikaze (serija znamk Slovensko industrijsko oblikovanje). Vse to pa ne bi šlo brez – upam, da mi ne bo zameril, ampak saj smo si zadosti dolgo gledali čez rame v raznih zasedbah studija – njegove nemogoče trme in vztrajnosti; dostikrat »nerazumljive« zagledanosti v detajle, ki jih ne bo nihče opazil (ali pač?), pregovornega »picajzlanja« in tiskarjem (ter drugim izvajalcem) zoprnega nadzora nad izvedbo. Eno od področij, kjer se to prav lepo manifestira, pa so mogoče tudi kovanci?

 
 

 
 

Draga Petra,


seveda, kovanci so področje dokaj blizu znamkam, a so – za razliko od slednjih, ki imajo, zaradi tiska seveda, več možnosti v oblikovanju informacij – kovanci in medalje v smislu oblikovanja zelo omejeni: gravura in eventualna uporaba dveh kovin. Gre za golo idejo, ki vzpostavi podobo, digniteto, svečanost, pomen. Naj gre za veslače, bankirje ali zgodovino naroda – v primeru 1. svetovne vojne Žvokelj pove najbolj bistveno: smrt vojakov in narodna tragedija. Brez pompoznosti, nacionalnega triumfa, časti, slave in kar običajno še pritiče slavnostnim simbolom, s katerimi se tako radi kitijo politiki. Medaljo Robertu Žvoklju!



 
 

Dragi Ranko,

z medaljo si, se mi zdi, udaril mimo. Žvokelj je nekakšen introvertiran samotar. Dovoli mi, da najino debato zaključim s pomočjo naših skupnih študentov. Ko so Nuša Jurjevič, Gregor Makovec, Peter Primožic in Luka Purgar novembra 2013 Žvoklja povabili k intervjuju, ki so ga morali narediti pri predmetu razvoj in teorija oblikovanja, ki ga vodim, so trčili ob zahtevno nalogo (in jo tudi briljantno izpeljali). Zapisali so: »Ne uporablja družabnih omrežij. Ne izpostavlja se v javnosti ali v ožjih družbenih krogih. Ne kaže interesa za samopromocijo preko novodobnih medijev, zato nikakor ne spada med oblikovalce, ki poleg izdelkov tržijo tudi svoj karakter. Ko ga iščemo na spletu, zaradi njegove vsesplošne medijske nepojavnosti izvemo več o tem, kdo Robert Žvokelj ni, kakor o tem, kdo je. [...] Medijsko je očitno zelo zadržan, kar pokaže majhen nabor dostopnih informacij o njem. [...] Seveda, njegova dela ga predstavljajo veliko bolje, kar kaže na to, da je zelo zadržana oseba, ki se nerada pripenja na tapeto brez razloga«.

In nadaljujejo: »Rešitve so jasne in preproste kakor njegovi odgovori. So jedrnati, vendar celovito zajamejo bistvo in so v svoji kratkosti neovrgljivi.« Naj podam dva primera: »Warholovih 15 minut me ne zanima« in »Vrednotenje skozi prizmo medijske prepoznavnosti obstaja, vendar kvalitete in frekvence pojavnosti ne bi enačil.« Bum! Jasen in neposreden, občasno ciničen. Študentje so ga kot predavatelja na ALUO zaradi načina prenosa znanja in izkušenj, ki temelji na spodbujanju argumentiranja, prepoznali kot pedagoga, ki je »nemogoč primer asistenta za neresne študente in odličen vir znanja za bolj vedoželjne.« Glede na to da so ga prepoznale kot izstopajočega že mnoge mednarodne žirije, je bil torej že zdavnaj čas, da njegove projekte končno vidimo na razstavi, prav od blizu. Glede na povedano je sicer možno, da Žvokelj ne bo prišel na otvoritev ;-) Kot vemo, je prav odsotnost prisotnosti lahko močno sporočilo, če parafraziramo Paula Watzlawicka, teoretika komunikacije, ki nam je položil na srce, da ne moreš ne-komunicirati. Kakšen oblikovalec je, nam namreč govorijo tudi projekti, oziroma področja oblikovanja, ki se jih nikoli ni lotil. Kar se mene tiče, vem, da bo razstavo zagotovo »spedenal v nulo«, kot se reče v stroki, in projekti bodo govorili namesto njega. Povedali bodo, da je tudi v Sloveniji mogoče biti vrhunski.